Zeleni kapitalizem predstavlja pristop k upravljanju odnosov med gospodarskimi dejavnostmi in okoljem, ki predpostavlja visoko stopnjo združljivosti med kapitalizmom in trenutnimi prizadevanji za zmanjšanje vpliva ljudi na nečloveški svet.
Temelji na načelu, da so zasebna lastnina, podjetniška svoboda in tržna izmenjava najučinkovitejši načini za obravnavo uporabe naravnih virov in degradacije okolja. Pričakuje se, da bodo trgi ob upoštevanju ekonomske vrednosti naravnega kapitala, spodbudili posameznike in podjetja k zmanjšanju (negativnih) okoljskih vplivov.
Uspešnost zelenega kapitalizma pa je odvisna od številnih dejavnikov, vključno z učinkovito politiko, vpeljavo trajnostnih praks, kot so energetska učinkovitost, uporaba obnovljivih virov energije in zmanjšanje emisij. Cilj je doseganje dobička in sočasno prispevati k varovanju okolja. Zagovorniki verjamejo, da potrošniki vse bolj cenijo trajnostne izdelke in storitve, kar podjetjem posledično omogoča, da s svojo ekološko usmerjenostjo povečajo svoj ugled in prodajo.
Eno izmed znanih podjetij, ki skuša v praksi uvajati zeleni kapitalizem, je Patagonia. Ključne prakse, s katerimi skuša to doseči, segajo na področje uporabe trajnostnih materialov, recikliranja, okoljskega aktivizma in etike dela. Slednje se navezuje tudi na njihov robustni sistem družbene odgovornosti, ki analizira in upravlja vplive, ki jih ima delovanje njihovega podjetja na delavce in ostale ljudi, vključene v dobavno verigo. Njihova vizija je tako ustvariti poslovne modele, ki niso le dobičkonosni, temveč hkrati ustvarjajo družbeno vrednost.
Skeptiki in kritiki izvedljivosti zelenega kapitalizma pa menijo, da bodo vsi poskusi zmanjšanja okoljskih vplivov terjali radikalne ekonomske in kulturne spremembe, ki niso možne znotraj kapitalističnega okvirja. Predvsem marksisti so tisti, ki trdijo, da je kapitalizem po svoji naravi usmerjen k neomejeni rasti in maksimiranju dobička, kar je samo po sebi nezdružljivo z omejitvami naravnih virov in potrebami po trajnosti. Zraven tega skeptiki izpostavljajo obstoj tveganja, da se trajnostne prakse uporabljajo le kot marketinški trik (‘greenwashing’), pri čemer ne bo prišlo do dejanskih sprememb, ki bi bile potrebne.
